Nasvidenje, VeliČastni svet

(ne) znanstvena fantastika

16. MaPen

Objavil nasvidenje, dne 27.10.2008

 Prve stvari, ki se jih otroci naučijo, so Uvod v Ustavo, Pravilnik, VeliČastna oda in kako priključiti cev na ekstazomat. Pravzaprav znanje le osvežujejo, saj jim informacijske impulze v rednih odmerkih servira kontrolni čip takoj, ko si v telesu poišče stalno mesto. Od tretjega leta dalje pa se otroci ukvarjajo z banalnostmi odnosov znotraj družinske celice, besedami pravica, skrbnik in skrbnica (ali ata in mama) in drugimi koristnimi pojmi.

Pri tej starosti imajo dovolj utrjeno hrbtenico, da smejo hoditi in se z delom naučenega spoznati tudi od blizu ter obiskovati Vpisne in Izpisne dni. Po črki Pravilnika se imenujejo bivanci vse do praznovanja Samostojnega dne, ko se lahko oddaljijo od svoje družinske celice in skrbnikov ali varuške za dlje kot dva radija. Odgovorni so za svoja dejanja, vendar pa gredo v primeru večjih kršitev na počitnice njihovi skrbniki.

V VeliČastnem svetu je veliko odgovorov brez vprašanj in prav nobenega vprašanja brez odgovora. Sistem je pravičen, preprost in razumljiv, saj se je učil na napakah zgodovine, ki je najboljša učiteljica, če jo le zbrano poslušamo.

Je pa podvržen primitivni fizikološki slabosti, ki se jo sicer trudijo izboljšati, vendar pri tistih, ki bi jo najlažje, ni opaziti prave zavzetosti.

Na nekaterih težko dostopnih mestih slabo tesni.***

MaPen je zavil v dekliško naselje. Kljub zelo razviti tehnologiki obstaja nekaj opravkov, ki jih najraje opravi osebno. Kubi, ki je imel jasno začrtano pot, je tiho poskakoval ob spremljavi lastovičjega cvrčanja.

MaPen je poglobljeno razmišljal o Izpisnem dnevu na BakHaniji, ki ga namerava preživeti z MiKo.

Ali pa morda z MiNo?

Ne, ne bo si premislil. Z MiKo, pa konec.

Roke, ki so mu sproščeno visele ob telesu, so mu zadrgetale ob misli, da bo z njimi kmalu gladil njeno čudovito frizuro.

Krasna punca je in to opazijo tudi drugi.

Nasmehnil se je ob misli, s kakšnim začudenjem se slinijo okoli nje, ko se pojavita na BakHaniji, kamor se vozi kazat vse, kar mora biti pokazano. Nobena ji ni seže niti do prvega kodra, ki se ji zlato zlivajo po hrbtu. Edino ona ustreza vsem njegovim željam, ki jih sploh ima. Od nje ne pričakuje drugega, kakor da skrbi za brezhiben izgled in pomirjujoč nasmeh, kar izvrstno obvlada. Drugo bo opravil sam.

MiNa pa… Počasi mu preseda. MaPen ob svojem desnem boku ne potrebuje take, ki kar naprej razmišlja, ocenjuje vsako besedo ter vse in vsakogar analizira po dolgem in počez. Zato ima vendar črkovnik s povečano kapaciteto! Še malo mu ne koristi, da neprestano skrbi za časovno usklajeno prehrano in njegove ledvice. Zato ima svojo drago ženko AuRelijo.

Ne potrebuje dveh priležnic, dvojnih izdatkov in dvojnega čipovodstva. Sploh pa ne, da hitreje misli od njega in si upa predvideti, kaj bo storil v določenih pogojih. Pravilno predvideti, to ga še posebno moti. Ne potrebuje je. Pravzaprav mu je odveč.

Ne bo podaljšal dogovora z njo, v kratkem bi ga bilo treba obnoviti. MiKa seveda ostaja.

Ne, ukrepal bo nemudoma. Odjavil jo bo, odpisal njen čip iz svojega računa in si poiskal drugo.

Pravzaprav si je ne bo. MiKa je popolnoma dovolj.

Prispel je v naselje, pripel kubija na vrv in se zavihtel vzdolž travnato zelene stene. Ustavil se je v devetinšestdeseti vrstici, ter položil boso nogo na čitalec. Samosprožilne stopnice so se uprle njegovemu ukazu.

Nemogoče, da je centrala odpovedala. Vprašal bo MiKo, morda ve, kaj se dogaja.

Naslonil je prst na povratnik.

»MiKa, MaPen tukaj. Si doma?«

»Ja.«

»Ne hodi ven.«

»Nimam namena,« je rekla.

»Govorim o tem, da se stopnice ne odprejo.«

»Vem.«

»To je lahko nevarno!«

»Niti ne.«

»Kako ne? Skoraj sem prehitro stopil v globino!«

»Zame ne.«

»Predvsem zate! Če stopiš ven in se stopnice ne bodo odprle… »

»Meni se bodo.«

»Nekam skrivnostna si.«

»Vse sem ti povedala.«

MaPen je potreboval nekaj neskončno dolgih sekund, da se mu je posvetilo.

»Hočeš reči, da si me odjavila?«

»Točno.«

»Aaaaa. Kar tako, brez opozorila?«

»Vse je po pravilih. Daj, no, odrasla sva. Vprašanje je bilo le, kdo od naju bo to naredil prvi.«

»Jaz, jaz… tega ne bi naredil nikoli.« MaPen je bil zelo globoko užaljen. Pa ravno njo je izbral za aneks o podaljšanju!

»Smola,« je vzdihnila MiKa, »pa lep dan ti želim še naprej.«

Klik. Odpravila ga je kot mladega junca s pomladanske paše.

Vse, kar je uspel izpljuniti v nemi povratnik, lahko skrajšamo na »§ë™†Ó¼!«. Brcnil je kubija, kateremu je zameril, ker je prepočasi drsel nizdol stene in zanalašč je pogledal stran, ko ga je mimovozeči prijazno pozdravil.

On si to lahko privošči. V skrajnem primeru bo v kontroli zbrisal današnji posrani dan.

Kakšna sramota, kakšna blamaža! Prav malo ga je brigalo, da je oboje črtano z besednjaka. Celo s črkovnika!

Prijavil ju je na Bakhanijo, MiKa pa mu je grdo podstavila nogo. Naj odjavi? Sam ne more iti, potem bo bolje, da ga tja ni nikoli več. Naredil bo to, kar mu edino preostane.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !