Nasvidenje, VeliČastni svet

(ne) znanstvena fantastika

14. Lažnivci

Objavil nasvidenje, dne 13.10.2008

V glavni odločiteljski sobani je v mehkih, samočistilnih, dodatno klimatiziranih in zelo vljudnih naslanjačih čemel izbran cvet moči VeliČastnega sveta. Med njimi se je odvijala najbolj skrita, nepriporočena in neprimerna igra veličastnega veka. Trije odločitelji, predstavniki vrhovnega Trojstva »črno, rdeče in rdeče-črno« so sedeli za mizo in metali karte. Ne tiste za sprostitveni poker ali šnops, niti one za tarok, s katerimi se zabavajo nizkošolarji med odmori.

Na trikotno mizo so padale eklektične karte. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi igrali igre, ki vzpodbuja najnižje strasti, igro, davno črtano z obstoja, črkovnika in vseh veličastnih dokumentov.

Odločiteljski vrh je metal lažnivca.

Nekoč so starši lagali otrokom (ko sem bil jaz majhen), otroci staršem (grem se učit) možje ženam (danes se bo zavleklo), žene možem (nikoli si ničesar ne kupim), politiki volivcem (jutri bo boljše), volivci politikom (verjamem, da bo jutri boljše), skratka, lagali so vsi povprek, en drugemu, drug enemu in sami sebi. V duhu laži je bilo napisanih veliko znanstvenih ekspertiz, tragikomedij, grafitov, političnih manifestov, ljubezenskih pisem, blogov in zdravniških opravičil. Posledice so bile strašne in so razvidne iz preučevanja zgodovinskih eksponatov.

Neizogibno se je moralo zgoditi. Laž je bila razkrinkana in uradno poštempljana kot vir vsega zla. Doletel jo je masovni eksodus v reciklažo, ker pa se tudi predelana ni kaj prida izkazala, je sledila ekstremna eksekucija. (Je že tako, da v VeliČastnem svetu besede na »eks« ne pomenijo nič dobrega!).

S tem pogumnim dejanjem je bila mehka rdeča preproga pripravljena in slavnostni prihod VeliČastnega sveta se je lahko začel.

V izogib ponovnemu razcvetu je bil od tu naprej vsak, še tako rahel simptom laži, nemudoma sankcioniran. Da se prepreči ponovna epidemija, ki bi zahtevala nove številne žrtve, je bila laž globoko nepriporočena tudi v šalah, sprostitvenih tehnikah, mislih in filmih s fantazijsko vsebino.

»Zmernost,« je bleknil JaviS in trdo vrgel karto z nežno utripajočim sončkom na hrbtu, da se je kupček odločno zatresel.

Je ali ni? MaPenu in KarPonu je bilo prosojno jasno, da ni. Nobenemu se ni ljubilo tvegati in igra se je nadaljevala.

»Devet palic,« je zagrmel MaPen in na mizi se je zasmejal naslednji žmigajoči sonček.

Zna biti tako, sta se brez besed strinjala soigralca, zna biti.

Odvilo se je nekaj krogov ob divjem sončkastem utripanju, vendar igre ni nihče prekinil.

»V šestek peljem priležnico na praznovanje Izpisnega dne na BakHanijo,« je rekel MaPen.

»Norec,« se je oglasil JaviS in vrgel nov sonček na ležeče brate.

»Mogoče. Ampak kaj pa naj?« je odvrnil MaPen.

»O karti govori,« je rekel KarPon in dodal: »Tudi jaz«.

»Ne, lažeš!« je siknil MaPen.

»Tvegaj. Vsi gremo, Matičar vabi.« JaviS se je MaPenu zazrl globoko za oči. »Norec. Vztrajam.«

»Nekam zgodaj se mi zdi, mlad je še.« MaPen je končno tvegal, dvignil vrhnjo karto s kupa in jo pogledal.

»Norec. Pa še na glavi stoji,« je žalostno zavzdihnil, jo pokazal tudi njima in k sebi potegnil zajeten trop kart. »Očitno bodo vse jutrišnje odločitve na meni.«

»Ni še konec,« ga je bodril KarPon, »nismo še končali. Matičar je še poln zdravja in načrtov. Vabi na Izpisni dan mame svoje žene.«

»Mame njegove žene? To bo veselo.« Vendar je trenutno MaPenu z veseljem bolj slabo kazalo. V rokah se mu je nakopičilo zavidljivo število kart, druga dva pa sta bila skorajda praznih rok.

»En kovanec,« je nadaljeval MaPen in položil karto. »Kako sta se imela na QuLandiji?«

»Hudič,« je JaviS odvrgel naslednjo karto, »po starem. Trening, trening, trening . Z dvema besedama – veliko treninga.«

»Šest čaš. Trava je bila super in šampanjec tudi,« je dodal KarPon.

»Cesarica,« je rekel MaPen.

»Lažeš.« KarPon je odločno dvignil zadnjo karto in porinil novi kupček pred MaPena.

»Kako si vedel?« je ta vprašal.

»Videl sem jo v JaviSovi roki.«

»Aaaa.« MaPen se je poslužil svojega najljubšega zloga, ki je tokrat izražal čisti obup. V roki skorajda ni bilo več prostora za nove sončke.

»Kaj hočemo,« je rekel JaviS, ko so se po nekaj krogih pred MaPenom znašle vse karte,»jutri me torej ne bo sem.«

»Gremo še eno za po pojutrišnjem?« je vprašal poraženec.

Strinjali so se in KarPon je temeljito premešal karte za novo rundo. Pravično (sebi nekaj manj) jih je razdelil med vse tri.

»Sodni dan,« je začel JaviS.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !