Nasvidenje, VeliČastni svet

(ne) znanstvena fantastika

10. Pod nivojem

Objavil nasvidenje, dne 15.09.2008

Lepo je zaprosil slabokrvni evkaliptus, naj malo skrči korenine in obljubil mu kozarček ali dva rdečega šampanjca ob naslednjem praznovanju Dneva radosti. Ta ga je prijazno spustil v podnivo.

DenTer je pretresen ugotovil, da se je zredil. Je njegov osebni asistent z mislimi na tajnem treningu ristanca na QuLandiji in to izven sezone, ali kaj? Nobenega opozorila ni bilo, nič. Morda pa še ni dosegel meje za alarm? S težavo se je potegnil v globino in glasno plosknil z bosima nogama ob steklena tla.

Stekla, ki so pod površino, so nezlomljiva, neprebojna in zelo neprijazna, če se preveč hitro srečaš z njimi. So nekoliko slinasta in odlično povezana s čitalci. Poleg ljudi so v VeliČastnem svetu edini naravni organizmi, pa še ti so pod nivojem VeliČastnega sveta in krepko predelana.

Gibanje na prvem podnivoju je priporočljivo, saj bivalci včasih tudi sredi belega dne potrebujejo nekaj diskretne rdečkaste teme (rdeča nima nič skupnega z volilnim prepričanjem, saj stekla nimajo volilnega priporočila), ki je tu doma. Nekatera stekla so gladka, druga s površino solnih kristalov, tretja neprosojna in groba, vsa pa zelo koristna. Nekoč so imela veliko pomanjkljivost, ki pa jo je VeliČastni svet odpravil. Od prvega do zadnjega so trpela za megalomanskim seksualnim apetitom in vzburjala jih je vsaka malenkost. Za svoje zadovoljstvo so potrebovala le same sebe in nekaj časa. Neprestano vzdihovanje in stokanje je bilo hudo moteče, saj je pod površino doseglo neverjetne zvočne razsežnosti. Povrhu tega neprestani hormonski procesi prevladujejo nad ostalimi, ki naj bi se tudi odvijali v organizmu in vzburjena stekla so bila popolnoma nekoristna.

VeliČastni svet je njihov seksualni apetit uredil z nekaj drobnimi ukrepi. Ekstrahirali so njihove spolne žleze, jim dojživlenjsko izsesali libido in za vsak slučaj izvedli še bliskoviti pogrom glasilk ter tako iz njih izbezali koristne plati.

Bitja, podvržena toplotni, hormonski, ali kateri drugi temeljitejši obdelavi, dobijo za nagrado najenostavnejši čip, ki ima edino nalogo, da spremlja premike lastnika, čeprav so ti po navadi z hormonskim postopkom v tej smeri onemogočeni. V vseh smereh, če smo natančni.

Načeloma se bivalci ne zadržujejo v podnivoju, saj nočejo na licih nezdrave, bledično roza barve. Zavedajo se pomena svetlobnih vitaminov in učinka rumene zagorelosti. Je pa izpod površine možno popolnoma od blizu opazovati vodni svet s svojevrstnimi zakonitostmi, ki jim je podrejen.

DenTra ni od opisanega zanimalo prav nič. Tu je bil iz čisto praktičnih razlogov. Pri nekem obisku je opazil, da je eno izmed manj uglednih stekelc ob pogledu nanj široko razprlo večdimenzionalno okno in kar je bilo še bolj presenetljivo, kar nekaj časa ga je pozabilo zapreti. To pa je tako zelo neprimerno, da bi ga v slučaju odkritja brez uvoda reciklirali v kristalne kamenčke za na plažo. To si ne želi nobeno, še tako depresivno steklo. Očitno je bilo, da so ekstrakcijo opravili ali saboterji, ali zelo nemarni farmarji1 . Ker prvi niso črtani le z obličja planeta, temveč tudi iz črkovnika, je okrivil druge.

DenTer si nikoli ni delal utvar o svoji privlačnosti. Je pa veliko vedel o spolnih posebnostih in je pravilno zaključil, da so vir začudenja njegova veličastna, ravno prav poraščena stopala. Dovolil je stekelcu, da si jih je natanko ogledalo ne da bi ga opomnil, naj vendarle zapre nevljudno široko odprto okno.

Potem sta bila v trenutku zmenjena, upoštevajoč SnR2 .

Jaz tebi kosmato nogo, ti mene skozi okno.

Dogovori po tem načelu so trdni kot titan – kost, posebno takrat, kadar ni vpleten še tretji. Jasno jima je bilo, da se ne smeta izdati. V nasprotnem primeru sta oba globoko v mastnem zelenem smrklju, kjer ne more biti prav prijetno, čeprav se v njem še nikoli nista znašla.

Tako je imel skrb manj in načrt več. Hodil je kazat svoja stopala in v mislih pohvalil tistega, ki se je ukvarjal s steklenimi glasilkami in je bil veliko bolj temeljit od svojega šlampastega kolega.

V starih časih bi rekli, da se je v trenutkih razkazovanja počutil malce umazanega, vendar že dolgo nihče ne ve več, kaj to pomeni in DenTru je bilo zaradi tega mnogo lažje.

Po odkritju odpiralne procedure je DenTer dan za dnem skakljal skozi okno in v stekleni notranjosti gradil svoj svet. Tu je bil neopažen, saj je steklo objemalo atrij pod bregom, ki je ujčkal njegovo sprostitvenico. To pa si je daljnovidno zbral na področju, ki ni zanimalo prav nikogar.

Do podvodne izložbe je od te točke precej daleč. Treba se je potruditi vsaj dva velika radija, da se pride do nje in pomik v takšne razdaljave nikogar ne mika, če pomislimo na spolzka tla. Bivalci si za podvodne oglede raje izberejo bližnji vhod. Kubiji niso priporočljivi, prav tako ne druga prevozna sredstva, saj se v akustičnih razmerah lahko najmanjši šum sliši kot ušesa parajoče grmenje.

DenTru, ki umetnih voda ne mara, se fučka tudi za vse, kar se v njej premika. Moti ga gomazenje drobnih toplih masažnih šapic malih vodencev, ki so prepričani, da je prav vsak željan njihovih uslug. Prav tako ga živcirajo elipse svižčeve masti, ki se ob najmanjšem dotiku združujejo v večje in večje, pa naj veljalo še za tako pomirjajoče. Najbolj je zadovoljen, če sta med njim in vodo vsaj dva velika radija in topogledno je lega, ki si jo je izbral, resnično veličastna.

Posebej ljuba mu je hoja po razgibanih zunanjih površinah. Hoja presenečenja jo imenuje in morebitni pomisleki o potrebni generalki njegovega podstrešja niso povsem iz prta zviti.

Tokrat nog željnem stekelcu ni dal veliko časa, lahno je brcnil vanj in ob prvem odzivu zviznil na drugo stran. V steklo je lahko prišel le po tej poti, saj je bila iz sprostitvenice nedostopna ter tako zaščitena pred neslučajnimi poskusi slučajnih obiskovalcev.

Lahko pa je steklo zapustil skozi sprostitvenico. Odmaknil je ogromen silicijev monolit, ki je služil za podporni in tudi varnostni steber pod odprtino, porinil navzgor vratca, ki so bila z enosmernimi pijavkami pripeta na pod in se dvignil v sprostitvenico.

Vratca, pokrita z varovalno masko nepravilnih oblik, odlično zatesnijo izhod in se zlijejo s tlemi. Pijavke popustijo le pod pravilnim pritiskom na vse štiri istočasno, kar pa je z zgornje strani neizvedljivo. Monolit varuje notranjost stekla tudi pred morebitnim sonarskim pregledom, saj zavede čitalce stran od kritičnega mesta.

DenTer je opazoval stekleno votlino iz svojega drugega doma. Ravno dovolj široko je, da pogoltne zavitek, se je razveselil. Potisnil je vakuumiranca skozi odprtino, da sta nemarno padla in glasno sluznila v podnivo. Previdno je zložil pajčevinaste klopke, na pol narejene klekeljne, druge potrebne pripomočke in sedem kozarcev v torbo in si jo obesil čez ramo. Čuvajko je pustil v sprostitvenici, saj se steklo vede dovolj samozaščitniško, da je tam doli ne potrebuje.

Tudi sam se je podal v notranjost stekla.

Najbolje bo, da pod površino prebije nekaj časa. Da le ne bi priključili najvišjo stopnjo opazovanja! Počakal bo nekaj dni, potem se bo pokazalo. Nikoli se ne ve, je pomislil. Da je previdnost hči strahu, ga ni motilo. Je tudi mati modrosti in nje je bil zvrhan kakor voda svižčevih cinkov. Vsaj zdelo se mu je tako.

Skrbelo ga je, da bo steklo slabovoljno godlo zaradi dodatne vsebine v atriju. Za vsak slučaj je modro rumeni par obrnil z moškimi podplati proti stekleni steni, da so se rdečkasto bočili skozi prosojen ovoj. Sicer niso bili tako lepo kosmati kot njegovi, kar je njegovim dvignilo ceno, v takem položaju pa lahko vseeno pridejo prav.

Previdno je odložil stvari na varno mesto in za sabo zaprl stropna vratca ter jih podložil z monolitom. Pripravljen je bil za odhod po drugi poti in dvignil je nogo, da mu stekelce odpre okno. Ni šlo tako zlahka. Steklo se je nezadovoljno krivilo in zavijalo z utripalkami, njegovo okno pa je ostalo zaprto.

»Nič se ne krotoviči,« je DenTer zašepetal pritajeno, »spusti me ven, iti moram.«

Steklo se je lomilo od ponovnega napada in še kar tiščalo okno tesno skupaj.

»Prinesel sem ti rezervni nožni par, ki bo neprestano dežural. Kaj še hočeš?«

Steklo je usmerilo svoj rdečkasti pogled na torbo s pajki.

»Pusti to, v tvoji notranjosti jih ne morejo zaznati. So dobro zaprti in nimajo kam.«

Steklo se je še kar zvijalo v krčih dvoma.

»Pozabi. Bom kar tukaj počakal, da me najdejo v družbi dveh mrličev brez čipa. Dela imam dovolj,« je vzdihnil in se vrnil k torbi.

Nič.

DenTer se je lotil svojih opravkov in se, odpirajoč torbo, mimogrede obregnil ob SnR: »Slišati je, da so vodenci močno zlizali obalo. Veliko, ogromno novega peska bo treba, da jo spravijo v red. Pravega, lepega in kvalitetnega peska pa nikoli ni dovolj. Ne bo šlo drugače, kakor da reciklirajo nekaj tvojih odsluženih sorodnikov. Ali pa naj začnejo pri tebi?« je zamomljal.

V paniki stekelce ni pomislilo na pogoltni smrkelj, ki bi v novo nastalih okoliščinah čakal tudi DenTra. Brez uvoda in spremljave je na stežaj zinilo.

DenTer je hitro zdrsnil skozi okno in se lastniku prijazno zahvalil. Vedel, da bo za nekaj časa obveljala njegova.

Če ne bi bil v odmevajočem steklenem hodniku, bi si glasno zažvižgal od veselja nad učinkovitostjo in aktualnostjo SnR- ja, čeprav je ta vzklil v nekem drugem kraju in času.

__________
  1. Farmarji- znanstveniki, zaposleni v farmakološki branži []
  2. Slovensko načelo Recipročnosti, idejna last av.: »Ti meni sina v službo, jaz tebi terenca iz izložbe za pol cene.« []
  • Share/Bookmark

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !