Nasvidenje, VeliČastni svet

(ne) znanstvena fantastika

9. Steklo

Objavil nasvidenje, dne 8.09.2008

Vse je bilo urejeno in DenTer je preko najbližjega povratnika, ki so vgrajeni vsakih nekaj korakov in tvorijo popolno mrežo po celem svetu, javil v komunaro, naj pošljejo ljudi, da opravijo svoje obvezne ure. Komunarji so naključni1  prekrškarji in kaznovanci, ki z družbeno potrebnim delom odslužijo svoje prestopke.

»En lep dan želim,« je rekel DenTer v dvojno deblo žmigavca, »tukaj bivalec s končnico 22220011221212. V radiju trideset se nahajata dva bionična odpadka. Prosim, preverite njuni kodi in pridite ponju,« je rekel.

»Tudi tebi,« je žgolelo na drugi strani, «samo trenutek prosim, da preverimo.« Uporabljena množina ne preseneča, saj gre preverjanje preko več ljudi.

»Ne bo držalo, dragi bivalec s končnico 22220011221212 ! Naš čitalec ne zazna nobene žive kode na vašem nivoju in v vaši bližini, v celotnem radiju sto. Naj pošljemo komunarje, da se prepričajo na mestu samem, ali obstaja dvom v tvojo ugotovitev?« Glasek v daljavi je bil še vedno na moč prijazen.

Za DenTra je bila to shizofrena novica. Dobra in slaba ob enem. Pajkci so pod varovalno čelado dobro skriti, mrtvaka pa ostajata neznanki.

DenTer najbolj odlično misli v ekstremno težkih situacijah in ena je tik pred njegovim domačim pragom.

»Draga bivalka, obstaja tudi ta možnost. Preden po nepotrebnem vznemirim celotno izvajalno telo, bom raje še enkrat pogledal, zakaj gre. Pa prijeten dan še naprej,« je vzdihnil. Seveda ni hotel izvajalnega telesa niti malo vznemirjati. Niti po potrebi ne.

Kljub optimalni klimi mu je postalo neznansko vroče. Ni kode? Kaj naj to pomeni? Tista dva lepa mrliča nimata identitete?? Prisilil se je, da je številne vprašaje za kratek čas, ki ga je potreboval za nekaj globokih vzdihov, zabrisal iz glave, pa so se nemudoma prištulili nazaj v veseli družbi novih.

Kaj naj zdaj naredi? Če zaradi narave svojega dela pridejo komunarji kar sami v izvidnico njegovega radija, je oplel. Je oplet pravzaprav, kot žlahtne smrduljčice kisovih travic na sezonskem polju.

Zagomazelo mu je v vratnem vretencu. To je bila najvišja stopnja alarma, ki ga je zmoglo prepoznati njegovo telo.

Mora ukrepati. DenTer pozna veliko in zelo skrito skrivnost, kako čip začasno skriti, ne pozna pa načina, kako ga najti, kadar ga sploh ni. Trupelca brez čipa pa mu lahko blazno zagrenita bivanje. Lahko ga osumijo, da jih je razčipiral sam, čeprav je uradno to nemogoče. Ker pa je znan po izumljanju, lahko inšpektorje premami tudi kakšen zmoten sklep. Če zaključijo, da jih je razčipiral, potem mu bodo pripisali odvzem življenja. Dveh. To pa …

Uf, kar streslo ga je. Je mogoče, da je klima odpovedala?

Ni mogoče, kakor ni mogoče, da je na svetu bitje brez čipa.

Pa vendar …

Najprej bo najdbo izoliral. Razvoj in besna cepitev bakterij je zadnja stvar, ki bi pripomogla k hitrejši rešitvi DenTrovega nezavidljivega položaja.

Vlekel je v modro oblečeno telo proti votlini in razmišljal o fizikologiji. Ali ni teža konstanta? Če TaNido lahko nese kot mišjo dlako in je tegale tukaj slabo tretjino več kot nje, tistih 210 gramov ((21 gramov naj bi empirično dokazano tehtala duša, kar je v trojiškem sistemu 210.)) pa je že davno izpuhtelo, zakaj je potem vleka tako težavna?

Gotovo gre za kakšen trapasti zakon, ki se mora repenčiti ravno zdaj!

10222Gz2 ? Zelo verjetno.

Fuj, fej in fuj! Spreletelo ga je, da pravzaprav ne mara fizikologije. Ta nenadni učinek fizikološkega napora bo natančneje analiziral ob primernejši priložnosti.

Z muko je odvlekel težaka v svojo votlino in budno oprezal za zvoki, ki bi lahko pomenili prihod nepovabljenih gostov. Teh ni bilo in vsi trije so se končno znašli v sprostitvenici. Tu mu je priskočila na pomoč pomožna holovizija, ki se je valjala v temnem kotu, natančneje, njena funkcija za gospodinjsko vakuumiranje. Najdenca je položil enega na drugega, s hrbtoma skupaj in glavama v nasprotni smeri, da sta se naslonili na stopala drugega.

Nista bila videti lepo, vendar tako ni imel posebnega smisla za lepe stvari. Oblekel ju je v skupno vrečo in bil vesel, ker zaradi zanikrnosti, velikega formata (morda bi vejica sodila semkaj?) vreč še ni vrnil v samopostrežbo.

Po svoji jekleni navadi se je poslužil zasilnega izhoda. Tistega pravega, ki ga je izkopal iz silicijevega brega, brez orodja in z velikim potrpljenjem.

Takega sprostitvenega dela se ne bi lotil nihče, razen če ni DenTer. Izoliran je pred vpadom čitalčevih nevidnih tipajočih tačk v njegove misli, ki niso kar naprej v skladu s priporočili.

__________
  1. Glej op. pod privilegij. []
  2. 10222Gz- Greshamov zakon: »Trivialne težave rešujemo z lahkoto. Pomembnih ne rešimo nikoli.« []
  • Share/Bookmark

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !