Nasvidenje, VeliČastni svet

(ne) znanstvena fantastika

5. Najdba

Objavil nasvidenje, dne 10.08.2008

Kot vsako veselje, ki nam je dano, je tudi DenTrovo trajalo kratek čas. Celo manj. Preden si je pravilno namestil lečo, je pomirjujoče godrnjanje vetra, pomešano s pesmijo parkurskega slavčka, preglasil krik. Krik one, ki ji po tednu dni na natezalnici vrisujejo tatu z razbeljenim železom.

»DenTer!!!«

Omenjeni je brez pregleda nad položajem natanko vedel, da to ni igra, čeprav je bila TaNida sposobna zelo močnih dramskih vložkov.

To je resno, je pomislil. Iz izkušenj je vedel, da resne situacije za sabo privlečejo še resnejše probleme. V enem skoku je bil na drugi strani. Da jih prehiti, če se le da.

Hvala Matici, TaNida je živa in še vedno v enem kosu!

S hrbtom je bila zalepljena za deblo slabokrvnega evkaliptusa strmeč nekam stran in ni kazalo, da se želi ločiti od trdne hrbtne opore. Približal se ji je in jo skušal pomiriti. Lepa deklica se je tresla kakor pljunek v teleporterju.

Prišel je čas, da DenTer zdrami nežno plat svojega napornega značaja.

»Ti je slabo?« Pogladil jo je po prestrašenih licih.

»Tam,« je zajecljala.

DenTer se je previdno ozrl naokoli. Najprej je opazil, da ni kaj opaziti in v prvem mahu si je oddahnil.

»Nič ne vidim,« je rekel pomirjajoče.

»Človek,« je dahnila.

»Kje?«

»Tam, v krošnji pritlikavega bananovca.« S trepetljavim prstom je pokazala proti nekoliko oddaljenem grmičevju.

DenTer je pogumno stopil tja, saj je v kotičku pameti vedel, da človek, ki je tako majhen, da ga zakrije krošnja pritlikavega bananovca, pri najboljši volji ne more biti inšpektor. Drugo najbolj grozečo nevarnost je nemudoma izločil.

Res ni bil inšpektor. Bil je popolnoma navaden bivalec Matice, ki je v lepem modrem oblačilu ležal med oranžnimi sadeži in živo zelenimi listi bananovca kakor po naročilu narejen cvetlični aranžma. Človek je bil precej miren, kakor se za dober aranžma spodobi. Ni bil samo miren, ampak tudi precej mrtev. To je tudi logično opravičilo njegovo ležanje na neudobnih tleh.

DenTer je oboževal logične zaključke. V njih se je počutil kot doma. Včasih pa tudi dom utesnjuje, posebej če ga je treba deliti s tujcem, četudi mrtvim.

Sprevidel je, da je vsekakor bolj koristen, če se najprej posveti živim. Ti lahko naredijo še kakšno neumnost.

Vrnil se je k TaNidi, ki se je še vedno trepetala skupaj z evkaliptusom, le da je zdaj zdrknila ob deblu na tla. Njene noge so naredile tisto, kar si dandanes ne upa nihče več, odpovedale so pokorščino in jo prisilile, da se znajde brez njih. Ni ji šlo najbolje, pa vendar, šlo je. Obdana z barvnimi tančicami je sedela v samostrižni travi, DenTer pa jo je božal in jo skušal potolažiti, preden bi ga utegnile prehiteti njene solze.

Pred zoro je noč najtemnejša, si je mrmral.

Ženske solze je resnično težko prenašal. Začutil je, da se bliža kritična točka, ko bi lahko zbrana tekočina prebila ozmotsko opno in v curku izbruhnila na dan.

Zatekel se je k najbolj univerzalnemu zdravilu, ki nikoli in nikdar ne zataji, pa če gre še za tako krizne razmere: k drdranju Uvoda v Univerzalno ustavo:

»Daj nam danes še en lep dan,
pomagaj nam živeti
po pravilih in priporočilih,
kakor tudi mi pomagamo drugim,
da delajo prav in primerno Tebi,
ki nam daješ VeliČastni svet,
čudovito življenje in odgovor
pred vprašanjem.
Ki nas združuješ, razveseljuješ
ter obdarjaš s srečo in veseljem.
Tako bodi zdaj in vekomaj.«

Jasno, da je Uvod deloval in TaNidi se je na obraz prikradel spokojen nasmešek.

Učinek Uvoda v Ustavo ni kolateralna škoda, ampak je tehtno pretehtan in kot tak nezgrešljiv, saj so v teh nekaj besedah zakodirani odgovori na vsa znanstvena in družbena vprašanja1 , tudi tista, ki še niso bila zastavljena. V njih je zgodovina in prihodnost, dobre in slabe značilnosti ras združbe, vedno manj uporabljana slovnična trojina in celo navodila za gojenje gorenjskih nageljnov. Uvod je vir vsega, kar smo in kar znamo.

Znanje pa je strup. V majhnih količinah je vsak strup smrtonosen. Zdravi le, če ga zaužiješ dovolj. Ker veličastna Matica funkcionira v veličastnem slogu, si lahko privošči le zdrave bivalce svoje veličastne skupnosti, zato jih redno zaliva z znanjem od samega Vpisnega dne.

TaNida je pomirjena zadremala v naročju drevesa, DenTer pa se je odtihotapil k ogledu mrtvega cvetličnega aranžmaja preden potone v slabo voljo in skrbi. Ljudje ne umirajo kar tako, v VeliČastnem svetu pa tudi s tehtnim razlogom le izjemoma pred potekom roka uporabnosti.

Gre za lepo truplo, je ugotovil, v popolni kondiciji in urejene zunanjosti. Previdno je odmikal obleko, ga obračal in ga natančno pregledoval. DenTrovo povečalo je koristno razširilo svoje prvotno nalogo.

Mlad moški, okoli šestdeset in kar je najvažnejše, brez najmanjše rane. To pomeni, da ima čip, se je potolažil DenTer. Če ima čip, ne bo težko ugotoviti, od kje je prišel in kaj ga je ustavilo. V tem primeru se DenTru obeta le krepki opomin in ekološka taksa do petsto delovnih ur. Zadrževanje ekoloških odpadkov na neprimernem mestu je, razumljivo, ostro sankcionirano.

DenTer si je globoko oddahnil. Odganjal je radovednost kakor namišljen insekt, ki se pripravlja, da mu spije kri. Ni si zastavljal dvomljivih vprašanj o morali, saj je ta očiščena dvomov z Ustavo, ki je pometla z vsemi etično – moralnimi odpadniki, ki bi utegnili pasti skozi genetsko sito.

Z najdbo bo opravil hitro in ne bo ovirala njegovega projekta.

Preden je poklical v komunaro, je hotel umakniti truplo iz vidnega polja svoje drage, saj bi jo lahko ponovno vznemirilo. Prizor se mu je zdel enako morbiden, kakor slike starih pokopališč, kjer so se čez gomile šopirile najlepše rože. Povrhu tega se lahko okolje res okuži, saj ni bil prepričan, če že tako mlado truplo samodejno izloči biološka razkužila.

Čim prej in čim manj boleče je hotel zaključiti neljubo dogodivščino in odvlekel je mrtvaka daleč stran, saj se mu je zdelo, da bo v modrikastem glogovem trstičju za vse manj moteč, dokler ga komunarji2 , ne odpeljejo na neizbežno ekshumacijo.

Skoraj ga je že položil v mehko rastlinje, ko ga je obšel resen dvom, ali ga morda do zore ne čaka še kakšna hujša zatemnitev.

Isti trenutek je zaslišal nežni prebujajoči se glas svoje prijateljice: »Kje si?«

Ta podatek je zaenkrat zadržal zase. V glogovju se je namreč valjal še en človek.

Videti ni bil nič manj mrtev od prejšnjega.

Pravzaprav je bila ženska, oblečena v veselo rumeno oblačilce, še mlajša in lepša od prejšnje najdbe.

»DenTer,« se je šibko oglašalo od evkaliptusa, »kaj počneš?«

»Nič takega, mimogrede sem prečesal glogovje,« je rekel. Popustil je mrliča, pravzaprav oba in ponovil vajo v tistem delu, ko je bolje reševati še rešljivo. V nekaj korakih je bil pri dekletu.

»Pospremil te bom do tvoje celice. Moraš si odpočiti, jaz pa bom uredil vse v zvezi s to neprijetnostjo,« je rekel in jo prijel za čelo.

Saj ne, da bi ji preverjal temperaturo, roka na čelu ustavi misli, da ne silijo predaleč ven iz glave, to je preverjen recept dedkov in babic.

TaNida je s težavo vstala in si popravila tančice, da so zopet padle v skladnih barvnih slapovih vzdolž njenega telesa.

Oblačilna politika je v VeliČastnem svetu prav tako predpisana, kakor vsa druga pomembna področja našega bivanja. Dovoljene, še več, priporočljive so vesele barve, ki blagodejno vplivajo na počutje in optimistično razpoloženje.

Optimisti pa so vsi. Pesimist, ki je pravzaprav optimist izkušnjami, slednjih v idealnih pogojih nima možnosti nabrati in zato so dandanes pesimisti v absolutni in relativni manjšini in še to v drugih svetovih.

Barve, v katere se oblačimo, izražajo razpoloženje od dobrega navzgor ter smisel za estetiko in modne trende, ki se ponavljajo z vsakim letnim časom. Umetni atmosferski plašč jih je močno omilil, a v bivalcih še tli naravna ura. Spomladi se odenejo v nežne barve, poleti v živahne, v mirovanju v umirjene, jeseni v tople in pozimi v zelo svetle, čeprav dežja, snega in voska ni doživelo precej generacij.

So pa seveda izjeme kot je TaNida, ki obožuje mavrične barve in DenTer, ki se na vse požvižga in je najbolj zadovoljen v dolgočasni sivini. Vzvišen je nad vizualnimi impulzi, pa naj so še tako dobrohotni.

Oblačila so lahko iz več kosov različnih tkanin, a vse so enobarvne. Črte, rožice in drugi vzorci so iz oblačil, prevoznih sredstev in ostalih individualnih uporabnih predmetov popolnoma izginili. Tako pravi Ustava, saj je matični Sektor za umetniške vtise enoglasno ugotovil, da je širši pogled na enobarvne površine brez motečih drobnjakarskih malenkosti veliko večji estetski užitek. Takega mnenja so tudi univerzalni arhitektologi, ti pa so nezmotljivi. Za ogromne cvetlice, kubistične vzorce in druge oblikovne dodatke so rezervirane velike zgrajene površine, ploščadi, notranjost bivalnih celic in seveda sprostitveni izdelki, za katere ni posebnih barvnih priporočil in je posameznikovi domišljiji prepuščeno popolnoma vse, če je le v skladu z ostalimi točkami Pravilnika.

Tudi materiale lahko poljubno izbiramo, vendar se jih je v praksi obdržalo le nekaj takšnih, ki so se v predvidljivih razmerah bivanja izkazali za najbolj idealne.

DenTer je nežno podprl dekle in jo pospremil do njenega ultravijoličnega kubija. Previdno jo je posadil nanj, sprogramiral najmanj stresno prestavo in tudi sam zajahal svojega sivčka.

__________
  1. V njej je razkrinkana tonska lestvica, njen najboljši prevod v barvni spekter, astronomski logaritmi gibanja najpomembnejših zvezd stalnic, črkovna algebra, skrivnostno gibanje šahovskega konja, zlati, diamantni in najučinkovitejši način depilacije – srebrni rez. Razberemo lahko kemikološko strukturo vseh elementov, tudi silicija in sicilija . To so zgolj drobci neskončno velikih znanj, zbranih v kratkem Uvodu. []
  2. Komunalni uslužbenci []
  • Share/Bookmark

4 odgovorov v “5. Najdba”

  1. porednica pravi:

    Te berem draga moja. Je malce težko za moje sive celice, ampak se prebijem. Se morda spomniš Vida Pečjaka alias Div Kajčep v reviji Življenje in tehnika (ŽIT)?
    En topel pozdrav .

  2. nasvidenje nasvidenje pravi:

    Oooo, si pa korajžna in tukaj sem te še posebej vesela!
    Ni najbolj primerno za blog prav zaradi težavnosti in navezav spredaj zadaj, a nekje je treba začet.
    Spomnim. Tudi nekih odštekanih romanov, pa super prevedenih zgodbic iz ŽITa.
    Včasih se kar bojim, da je dejavue, ker imam dober spomin. Se bo že kdo oglasil, če je.
    Bodi mi lepo :)

  3. porednica pravi:

    Ti moram priznati, da sva s sodelavcem pred ni važno koliko leti, pošiljala zgodbice na ŽIT. Imela sem zares neukrotljivo domišljijo, on je pa pisal. Zares si mi obudila moja lepa, nora, zelo nora leta. :smile:

  4. nasvidenje nasvidenje pravi:

    Pol so bile vajine :)

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !