Nasvidenje, VeliČastni svet

(ne) znanstvena fantastika

4. Ljudje

Objavil nasvidenje, dne 4.08.2008

  TaNida je imela prav. V kozarcih so se pretegovali čisto pravi, živi pajki.

Čeprav so jih v preteklosti imeli le redki za najljubše domače živali, pa vseeno niso tako nenavadni, da bi si zaslužili reprizo tragičnega odlomka srednjeveške tragedije. Globoko v 21. stoletju je njeno bojazen lažje razumeti. V teh časih izven posebej določenega prostora ni prav nobenih živali. VeliČastni svet jih je omejil na živalsko gmajno, kjer si jih je moč nemoteno ogledovati. Seveda je treba vsake toliko ponovno prijaviti vstopnino.

Svet je popoln tudi zato, ker ni nekontrolirane flore in favne, za kateri vemo, da se zelo neradi držita predvidenega načrta in s svojeglavimi prilagoditvami ubereta najbolj čudaške poti. VeliČastni svet pa je veličasten ravno zaradi odličnega načrta, ki se tudi dosledno izvaja. Bitja v živalskih in rastlinskih gmajnah so prav tako čipirana in spremljana kot ljudje1 .

Ne bomo ugotavljali, kako se je DenTer prikopal do nedovoljenih primerkov. So se pa v kontroli živalske gmajne kar nekaj časa čudili nizki rodnosti pajkovk in za katero je generalterminal ponujal jako neverjetne razlage, kot je bila tista o krateni pravici osemenjevalcev do temeljite spovedi.

TaNida si je malce opomogla.

»DenTer!!! Spet kršiš pravila! Videla sem jih! Majhne, grde pajke, skrite v čudnem kozarcu z zemljo in lubjem, po katerem zelo verjetno vrtajo ostudne žuželke, ki si jih moral prav tako ukrasti?

Se sploh zavedaš, kaj se lahko zgodi? Kaj če pobegnejo, se namnožijo?«

DenTer je bil previdno tiho.

»Zanemariva splošno katastrofo in se osredotočiva na najino. Moram v podrobnosti?«

Mel si je utrujene oči, ki so bile zaradi neprekinjene uporabe laserske svetlobe močno zdelane. (Za to neprijetnost sicer obstaja blažilo, vendar DenTer ni imel dovolj tehtnega opravičila, da bi tvegal prijazna vprašanja lekarnarja, ki znajo biti bolj sitna kot minljivo zbadanje v očeh.)

»Kaj se bo zgodilo, ko te bodo -kar te bodo!- razkrinkali? No,« je vztrajala.

»Sankcioniran bom,« je priznal.

»Tako preprosto in samoumevno, kajne?«

»Saj sem jih mislil vrniti«, je rekel tako neprepričljivo, da ga je postalo sram.

»Danes?«

»No … «

»Takoj danes?«

»Potrebujem jih za moj … moje delo,« se je skušal opravičiti, »v nekaj mesecih, ko končam.«

»Res je dolgo od takrat in kaže, da le nimaš tako odličnega spomina! Naslednjič je ne boš tako poceni odnesel. Imel si pač neverjetno srečo, da si bil peti in da je bil takrat sploh zelo ugoden dan.«

TaNida je žalostno smrkala in zahlipala.

»Meni pa ne bo preostalo drugega, kakor… Hočeš to?«

»Ne.«

»DenTer, DenTer … še vedno se borim. Zate, za naju … Imam pa, jasno, pomisleke. Vedno več jih je. Je vredno? Je sploh vredno?«

DenTer je pravilno presodil, da je primerno omehčana za nadaljni korak.

»Zdaj pa prosim, nehaj, igralske učne ure si imela že dopoldne! Raje poglej to genialno strukturo.«

Spoštljivo ji je pokazal sedem klopk tankih niti, ki so bile produkt njegovih azilantskih gojencev.

»Poglej to trdnost, elastičnost, moč in uporabnost! Najmodernejša tehnologija še ni dosegla približka te neverjetne igre narave! Tako enostavno, pa vendar genialno. Pajkova nit je edinstvena!«

»Narava je bila zvrhana edinstvenih pomanjkljivosti. Kakor veš, se niso obnesle.«

»Bi se, če se ne bi neprestano vtikali.«

»Do sedaj nisi kazal navdušenja nad biotekturo. Čemu naj pripišem to nenadno spremembo?« je vprašala z glasom, ki je potrdil, da je DenTer pravilno zaznal spremembo njenega razpoloženja.

»Dodobra sem premlel vseh sedem načinov pletenja mrež, ki jih uporabljajo pajki, pa tudi vse možne izvedbe specialnih vozličkov.«

»Kaj ti bodo?«

»Izdelal bom preprogo.«

»Ne razumem. Iz pajkov?«

»Kot pajki.«

»Zakaj ne po sprostitvenem Priročniku?«

»Gre za lastnosti materiala. Hočem nekaj posebno trdnega, elastičnega in odpornega.«

»DenTer, po pravici mi povej, kaj vendar nameravaš? Splesti skafander? Podzemne pajkice za v živalsko gmajno?«

DenTer je skoraj slišal grozo, ki je zagrmuzila čez njeno telo.

»Nič tako pomembnega, samo preprogo,« je rekel.

To je bila najčistejša resnica izmed vseh, ki jih je izpljunil v zadnjih dneh.

»Če je to res, zakaj jih imaš tukaj toliko? Zakaj ni dovolj en priden pajčji par, ki bi ti pomagal narediti, kar si si zamislil?«

TaNida se komaj zadržala, da ni zopet zdrsnila čez rob črnega obupa.

»Pajki izločajo lepljivo in vlažno svilnato nit, ki na zraku otrdi. Nekatere so močnejše od titanove niti, prožnejše od metlic podvodnega omela in bolj lepljive od čokoladne smole. Proizvajajo šest različnih vrst niti z različnimi lastnostmi, ki so odvisne od tega, kaj z njo nameravajo. Za lov, ovijanje jajčec, pletenje mreže…

Da vsi skupaj ne izgubljamo časa, vsak par, ki je iz druge družine, izloča drugo vrsto niti. Izbral sem jim jih glede na njihove prirojene sposobnosti. Nismo vsi za vse enako sposobni, a ne?

S hormonsko stimulacijo jim pomagam, da aktivirajo samo določeno žlezo in ta začne s hiperprodukcijo, dokler jih ne nahranim z zaviralci. To moram občasno storiti, da mi ne kolapsirajo.

Ko bom natančno preučil, katere niti lahko najbolje uporabim, jih bom vrnil v gmajno. Kar sem rekel, sem rekel.«

»Ja, ja, in potem bodo prileteli ptički na tisto vejo iglastega hrasta. Sploh pa nimaš šest kozarcev, ampak sedem!«

»Tisto je glažek za vsak slučaj,« je rekel.

Nenadni in logični odgovor ga je prav tako presenetil kot TaNidin nenadni smisel za matematiko.

»Ne bom te moril s podrobnostmi, ampak hočem, da razumeš, da preučevanje inovativnega pletenja zahteva poglobljeno študijo,« ji je pojasnil in ji pomolil pod nos enega izmed kozarcev. »Poglej ta čudoviti primerek!«

TaNida ga je pogledala iz največje oddaljenosti, ki so jo dopuščale stene votline.

»Kaj je z njim?«

»To je Deinopidae Likefoxus2 . Pri njem preučujem biološko lepilo. Vrže laso in ta se nalepi na žrtev, ki ne more niti migniti.«

»Dobro, sem razumela, ni mi treba več pojasnjevati,« se je branila. Na vso moč se je trudila slediti njegovemu pomirjajočemu glasu in s težavo se je vzdržala nadležnega zehanja.

DenTer je navdušeno zagrabil naslednji kozarec.

»Tile so sploh posebneži! Žrtev se ne ujame v njihovo mrežo, ampak jo sami mečejo na plen. Ovijejo ga in onesposobijo, kakor so včasih počeli gladiatorji. Po njih so tudi dobili ime. Od njih se učim metanja mreže. Nikoli ne veš, kdaj ti takšno znanje pride prav,« je rekel.

»DenTer?«

TaNida je nekako uspela povezati poglavitne pojme v dokaj smiselno celoto: živali, kršenje pravil, pajki, kršenje pravil, mreže, kršenje pravil, vozli, kršenje pravil, kršenje pravil.

»Toliko prečudovitih predlog za sprostitvena dela imaš na razpolago! Konec koncev pajkova mreža niti ni tako lepa, če pomisliš na dvojni taborniški, ali na cikcakasti gordijski vozel … Povrhu tega si uničuješ vid s to močno lečo. Zakaj vedno zapleteš najbolj preproste reči?« Njena dobra volja jo je zopet nekam popihala. Zelo verjetno v park.

»Stvari bi rad naredil boljše.«

»Lepe naj bodo! Boljše ne morejo biti.«

»Takšne preproge nisi še nikoli in nikjer videla! Nihče je ni.«

»To je proti Matici! Sam sebi greniš življenje. In meni, jasno. Imaš izvrsten spomin in vsevedno Matipedijo, in lahko bi v miru ustvarjal svoje čudaške vozličke, jaz pa bi olajšano spala.

Oooo! Zakaj nisem bila bolj natančna pri preverjanju tvoje kartoteke! Imela sem možnost, da bi pravočasno sprevidela, kaj me čaka. Moja površnost in naivnost me izmenično, včasih pa tudi istočasno, tepeta ves čas, odkar sem dobila svoj lastni čip!

Ti pa si natančno vedel, kajne? Ti si moje podatke zagotovo temeljito prebral, preden si me povabil na prvo spoznavno srečanje!

Ti vsako stvar temeljito premisliš. Še bolj sem žalostna, ker vem, da so vse tvoje sumljive odločitve temeljito premišljene. Da le zadostiš svoji radovednosti! Da bi zato jaz lahko bila nesrečna, ni važno, kajne?« je zastokala.

»Če bi bila manj naivna in bolj natančna pri prebiranju moje kartoteke… Bi bilo kaj drugače?«

»Svoje boš gonil do konca in ne pomaga, če se postavim na glavo!

Kljub vsemu… Še bom poskusila.

Zdaj grem, preden spet zineš kaj takega, kar bi me utegnilo zmesti,« je sklenila.

Odgovor na DenTrovo nedolžno vprašanje, ki ga je raje zadržala zase, jo je močno užalostil. Tako močno, da je izpuhtela za previs.

Njega pa je bilo močno sram, da se je razveselil njenega pričakovanega odhoda.

__________
  1. Veličastna visoka znanost si je edina, da ko bodo v kontroliranih gmajnah tudi ljudje, kar se bo predvidoma zgodilo še v tem devetdesetletju, bo VeliČastni svet popolnoma upravičil svoj naziv. []
  2. Matica se pri imenovanju živih organizmov oklepa mrtve latinščine kakor plot pijanca. Glede na to, da tukaj novih naravnih rastlinskih in živalskih vrst ni, bi bilo prevajanje v sodobni jezik nesmiselno. []
  • Share/Bookmark

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !