Življenje se v vesolju širi po principu Kar je zgoraj to je spodaj, kar je zunaj, to je znotraj. Oguljeni binarni sistem je nesporni skupni imenovalec naprednih, primitivnih in tistih vmes. Ko bivalstvo doseže stopnjo, na kateri je sposobno ustvariti novo življenje, ga slej ko prej izpusti na prosto. Ko tudi na prostem zmanjka prostora, ga zasadijo na okoliške lune, prilagojenega na tamkajšnje razmere. Potem so na vrsti sateliti in novi sončni sistemi in okužba z življenjem se neprestano širi.

Se pa dogaja marsikaj. Poleg spopadov, ki uničujejo rase in planete, se slednji lahko sami otresejo gomazečega tovora. Ozdravijo se s potresi, ujmami, vulkani, ali pa jim pomagajo črni diski¹ , potujoči otroci črnih lukenj, ki krožijo po vesolju in tu in tam povzročijo generalne čistke. Življenje, ki je bilo zasajeno dovolj daleč od leteče metle se nadaljuje, bližnji planet pa čaka, da se vse začne od začetka. Nekje v bližini je gotovo civilizacija, ki ji bo enkrat zmanjkalo prostora.

Življenje samo izvira iz štirih osnovnih in nepogrešljivih elementov: zraka, ognja (energije), vode in zemlje. Tisti, ki prevladuje, je osnovni gradnik ljudskega organizma, ostali trije pa so prisotni v različnih razmerjih.

Trenutno je v modi voda, ki sestavlja tri četrtine vseh znanih živih organizmov, ki jim pravimo človečki, ali pa se imajo zanje na lastno pobudo. Do danes nismo našli zapisov kdo je naš kreator² .

Enkrat nam bo gotovo uspelo.

Razdelitev na dobro in slabo pa je skozi razvoj znanosti in vedenja o človeštvu, njegovem nastanku in vlogi, ki jo ima v odnosu z drugimi človeštvi, dobila povsem novo konotacijo in ni več uporabna v tehničnem smislu, še manj pa v družbenem in ostalih vidikih življenja.

Kar je za enega lahko dobro, je za drugega slabo in zaradi takšnih definicij je kar naprej prihajalo do nesporazumov, potem pa do sporazumov, ki jih nihče ni upošteval. Preberi preostanek članka »

1. Ena izmed zanimivih teorij, kaj vse se nam lahko zgodi leta 2012, je naklonjena temnemu obroču, disku, ki naj bi zviznil skozi naš sončni sistem, nas malce zamajal, prerukal in prestavil zemeljske magnetne pole. Za vse tudi ne morejo biti krivi zeleni marsovčki, s tem se avt. strinja. [↩]
2. Mrgoli pa izročil in zgodovinskih dokazov o prvem paru iz gline. Njun stvarnik, ki je bil taisto iz prahu, (naredil ju je po svoji podobi) je še nekajkrat obiskal svoj peskovnik, zadnji krog štetja pa ga ni bilo več naokoli. Le kdo ne bi zameril, če mu laboratorijske miške edinca pribijejo na križ? [↩]

Skušal je zmanjšati težo najdbe, ki je okupirala zaskrbljeno TaNido in je bila, med brati, težja od tega, kar si je bil pripravljen naložiti na pleča.

»Kako lahko človek na pragu najlepših let kar umre,« je stokala uglašeno s kubijevimi lahnimi skokci. »Moralo se je zgoditi nekaj nepredvidljivega. Nekaj nenavadnega in čudnega in …«

»Neveličastnega,« ji je priskočil na pomoč DenTer.

»Kako smo omejeni v definicijah,« je zavzdihnila.

»Le praktičen sem,« se je uprl DenTer, »zakaj bi zapletal, če z eno besedo lahko povem dovolj.«

»Zapletanje je tvoje drugo ime,« ga ni pozabila zbosti. »In prosim te lepo, da se mu tokrat izogneš. Dovolj je hudo, da je nekdo umrl.«

»Ne bova dajala prevelik poudarek umrljivosti. Telo je skupek delov, ki jih kakor mlado vranico ali puranjo zarebrnico sproduciramo na recept v najbližji lekarni. Duša pa je neuničljiva in le ta šteje.«

»Kaj res? In kaj bi ti zdajle počel z dušo, če bi tu ležala po delih?«

Odgovor, ki se mu je ponujal, mu ni bil všeč. Tudi TaNidi ne bi bil, zato je le skomignil z rameni.

Potovala sta skozi sprehajalne parke in kmalu prispela v dekliško naselje.

To se bohoti v celotni zeleno modri paleti. Krasi ga veliko prijetnih detajlov, od snežnih valov z glos učinkom, do geometrijskih razdelav stiliziranih osnovnih značajskih tipov in risb prazgodovinskih podvodnih živali.

TaNida je izbranka privilegija¹ , zato so sta se podala prav do vrha samskega bloka, kjer se njene celice drži terasa brez strehe, polna okrasnega zelenja. K sreči na dvižnih vrveh ni bilo veliko bivalcev in odvečno kimanje jima je bilo prihranjeno. Preberi preostanek članka »

1. Privilegij je zastarela beseda, ki jo omenjamo zaradi boljšega razumevanja. Danes bi temu rekli naključje. [↩]

Kot vsako veselje, ki nam je dano, je tudi DenTrovo trajalo kratek čas. Celo manj. Preden si je pravilno namestil lečo, je pomirjujoče godrnjanje vetra, pomešano s pesmijo parkurskega slavčka, preglasil krik. Krik one, ki ji po tednu dni na natezalnici vrisujejo tatu z razbeljenim železom.

»DenTer!!!«

Omenjeni je brez pregleda nad položajem natanko vedel, da to ni igra, čeprav je bila TaNida sposobna zelo močnih dramskih vložkov.

To je resno, je pomislil. Iz izkušenj je vedel, da resne situacije za sabo privlečejo še resnejše probleme. V enem skoku je bil na drugi strani. Da jih prehiti, če se le da.

Hvala Matici, TaNida je živa in še vedno v enem kosu!

S hrbtom je bila zalepljena za deblo slabokrvnega evkaliptusa strmeč nekam stran in ni kazalo, da se želi ločiti od trdne hrbtne opore. Približal se ji je in jo skušal pomiriti. Lepa deklica se je tresla kakor pljunek v teleporterju.

Prišel je čas, da DenTer zdrami nežno plat svojega napornega značaja.

»Ti je slabo?« Pogladil jo je po prestrašenih licih.

»Tam,« je zajecljala.

DenTer se je previdno ozrl naokoli. Najprej je opazil, da ni kaj opaziti in v prvem mahu si je oddahnil.

»Nič ne vidim,« je rekel pomirjajoče.

»Človek,« je dahnila.

»Kje?«

»Tam, v krošnji pritlikavega bananovca.« S trepetljavim prstom je pokazala proti nekoliko oddaljenem grmičevju.

DenTer je pogumno stopil tja, saj je v kotičku pameti vedel, da človek, ki je tako majhen, da ga zakrije krošnja pritlikavega bananovca, pri najboljši volji ne more biti inšpektor. Drugo najbolj grozečo nevarnost je nemudoma izločil. Preberi preostanek članka »

  TaNida je imela prav. V kozarcih so se pretegovali čisto pravi, živi pajki.

Čeprav so jih v preteklosti imeli le redki za najljubše domače živali, pa vseeno niso tako nenavadni, da bi si zaslužili reprizo tragičnega odlomka srednjeveške tragedije. Globoko v 21. stoletju je njeno bojazen lažje razumeti. V teh časih izven posebej določenega prostora ni prav nobenih živali. VeliČastni svet jih je omejil na živalsko gmajno, kjer si jih je moč nemoteno ogledovati. Seveda je treba vsake toliko ponovno prijaviti vstopnino.

Svet je popoln tudi zato, ker ni nekontrolirane flore in favne, za kateri vemo, da se zelo neradi držita predvidenega načrta in s svojeglavimi prilagoditvami ubereta najbolj čudaške poti. VeliČastni svet pa je veličasten ravno zaradi odličnega načrta, ki se tudi dosledno izvaja. Bitja v živalskih in rastlinskih gmajnah so prav tako čipirana in spremljana kot ljudje¹ .

Ne bomo ugotavljali, kako se je DenTer prikopal do nedovoljenih primerkov. So se pa v kontroli živalske gmajne kar nekaj časa čudili nizki rodnosti pajkovk in za katero je generalterminal ponujal jako neverjetne razlage, kot je bila tista o krateni pravici osemenjevalcev do temeljite spovedi.

TaNida si je malce opomogla.

»DenTer!!! Spet kršiš pravila! Videla sem jih! Majhne, grde pajke, skrite v čudnem kozarcu z zemljo in lubjem, po katerem zelo verjetno vrtajo ostudne žuželke, ki si jih moral prav tako ukrasti?

Se sploh zavedaš, kaj se lahko zgodi? Kaj če pobegnejo, se namnožijo?«

DenTer je bil previdno tiho.

»Zanemariva splošno katastrofo in se osredotočiva na najino. Moram v podrobnosti?« Preberi preostanek članka »

1. Veličastna visoka znanost si je edina, da ko bodo v kontroliranih gmajnah tudi ljudje, kar se bo predvidoma zgodilo še v tem devetdesetletju, bo VeliČastni svet popolnoma upravičil svoj naziv. [↩]