Nasvidenje, VeliČastni svet

(ne) znanstvena fantastika

3. Živali

Objavil nasvidenje, dne 28.07.2008

  V popolni bojni opremi, ki je vsebovala brezštevilne informacije o klekeljnih, kvačkah, starih babnicah iz nekega hribovja, pa tudi predpisano orodje za izdelavo orodja, se je DenTer ponovno odpravil v svoj rajski kotiček.

Tretji krog štetja je prinesel revolucionarne spremembe in lahko trdimo, da so dotakratne revolucije pravzaprav potekale zlagoma in v pretežno mirnem ozračju.

Ne bomo se zadrževali pri apokaliptičnih vojnah, v katerih so se lomila kopja izvirnega jedrskega, elektronskega, biokemičnega, vakuumskega in hiperemotivnega orožja, ki je uspešno zdesetkalo prenaseljeno prebivalstvo ter pripravilo žameten teren za nov začetek. Vojne so bile besneče, krvave, peklensko vroče, potem ledene in kar je najpomembnejše, končale so se.

Na novo porajajoče se človeštvo se je v pomanjkanju želje, da bi se kaj takega ponovilo, složno združilo v Matico ter poskrbelo, da je postalo življenje ljudem in naravi (pravzaprav tistemu, kar jo je nadomestilo) bližje, predvsem pa urejeno in predvidljivo. Na enem izmed plodnih gnojišč novega časa je nastal VeliČastni svet.

Umazane podrobnosti, ki bi lahko zameglile izostren pogled na čudovito sliko, le omenimo. Ljudje imajo pod kožo injiciran mikročip, obdan z lupino z karotena. Ta označuje sleherno meseno bitje s samo njemu lastno kodo. To je seveda nadvse praktično, ko potrebujemo podatke o nezavestnem ranjencu1 .

Koda je samozaščitno sprogramirana. Če se iz kakršnega koli razloga razgradi, svojega nosilca humano zastrupi z dvokomponentnim sadnim izvlečkom, ki se skriva v ovojnici čipa.

Za DenTra in še nekaj izjem je to malce neprijetno. Nekatere človeške lastnosti je kljub gostemu selektivnemu situ in vsakoletni podelitvi Darwinove nagrade2  zelo težko odpraviti in mednje gotovo spadata večno nezadovoljstvo in neumorno hrepenenje po tistem, česar ni.

Dediščina njegovih prednikov je prav tako težko razumljiva kakor razlog, zaradi katerega je Eva snedla ravno prepovedan sadež. Je pa o slednjem zapisanih nekaj dokaj verjetnih teorij.

DenTer je z veliko natančnostjo in ob nesebični pomoči skice, ročne žage in pilice za nohte skonstruiral klekeljne in se lotil njihove izdelave.

Kar nekaj tisoč jih je potreboval. Pomagal si je z modelčkom za piškote in z njimi oblikoval sredico debla podvodnega omela, ki ima zelo specifične lastnosti.

Dokler je snov vlažna, je voljna kakor glina, ko pa je prepuščena idealnemu ozračju, v nekaj minutah nepovratno zavzame trdnost navadne bukve. Podvodno omelo je zelo zanimiva in vsestransko uporabna rastlina z videzom grbastega in plesnivega hrasta. Namesto listja ima drobne metlice, ki s pomočjo toplih tokov dodobra očistijo vodno dno popolnoma vseh nesnag. K temu pripomore večkratna vodna in dodatna zračna filtracija. Ujeto umazanijo v nežnih mlinih z medkvarčno interakcijo zmaliči do neprepoznavnosti, nato pa jo po Freudovi formuli FsnsAm3 pretvori v Q 10. Ta se, obdelan na ta način, lahko absorbira v katerikoli živ ali neživ organizem. O dobrodejnih učinkih tega koencima pa je poučen vsak otročič preden shodi, torej v tretjem razredu.

Ob prekladanju klekeljnov je DenTra obsedla ideja, da bi bili ti zelo primerni tudi za ritmično spremljavo v sodobni proteinski glasbi, vendar jo je nemudoma zabrisal v kot spominske čakalnice. Ne bo si privoščil, da ga kakršnekoli skušnjava zapelje s poti do jasnega cilja.

S posebno pozornostjo se je posvetil sedmim kozarcem in njihovi vsebini, ki jih je čuvajka varovala v svojih nedrjih.

Previdno je odvijal pokrov za pokrovom, s paličico brskal po notranjosti in jih spretno zapiral. Pri zadnjem se je najdlje zadržal.

Počakal je, da sta njegova prebivalca zagomazela po paličici, ju otresel na dno in ponovil postopek. Še enkrat, pa še enkrat. Vsakič je čakal dlje, tako da je večji predrznež skoraj pokukal mimo priprtega pokrova. Frrrrc, takoj mora nazaj.

Buljil je skozi lečo in bil je neizmerno prevzet nad tistim, kar je videl.

»DenTer! DenTer!!!« Kakor krik obsojene, ki jo vežejo na srednjeveško natezalnico.

DenTer je bil kot vedno vesel TaNidinega nepričakovanega prihoda, ne pa s trenutkom, ki si ga je izbrala.

»Lepo, da si nazaj,« je rekel in zadnji hip opazil, da je vsiljivec iz kozarca skoraj okusil svobodo.

»DenTer,« je ponovila tista, ki jo po končani nekajurni mučni torturi z natezalnice pravkar odvezujejo.

Hitro je dvignil lečo in privil pokrov kozarca. S hitrim umikom ga je hotel odstraniti z njenega vidnega polja.

»Videla sem. Pokaži!« je rekla pretresena TaNida. »Pravzaprav ne vem, če res hočem videti? Vseeno, pokaži mi.«

»Ni kaj videti. Nekaj zemlje, kamenčkov in strohnelega jagodnega lubja,« je rekel umirjeno. Vsaj njemu se je zdelo, da je slišati tako.

»Ne laži! Bojim se, da je notri res tisto, kar se bojim, da je.« Strah je preglasil njen mili značaj.

»In kaj je po tvoje notri?« se je poskušal rešiti DenTer.

»Nekaj, kar je nedovoljeno, proti vsem priporočilom, pravilom, podvrženo uklonilni in izboljševalni politiki in zato nevarno tebi in meni,« je rekla žalostno.

»Motiš se.«

»Pokaži.«

»Mi ne verjameš?« DenTer se je diskretno pogrezal v obup.

»Pokaži, pa ti bom verjela«, je rekla.

Sprevidel je, da ima večje možnosti prepričati stanovalce steklenega kozarca, da se naredijo nevidne, kakor njo, da odneha. Torej je poskusil s prvimi. Na hitro je pomolil steklovino tik pred dekletov obraz.

»Vidiš?«

»Ne«, je rekla.

»Še enkrat poglej,« je korajžno pripomnil, ko po nekaj sekundah še vedno ni bilo opaziti ničesar drugega, kot nekaj organskih ostankov.

»Nič ni,« je skrušeno priznala.

»No,« je zmagoslavno dvignil posodo visoko nad glavo v velikem loku, ki ga je nameraval zaključiti v oddaljenem kotu pod čuvajko.

Skoraj bi mu uspelo.

Izdajalski pajkec pa je pokukal iz nasute zemlje in njegov radovedni pogled se je srečal s TaNidinim.

»Joj,« je šibko vzkliknila in začela izgubljati tla pod nogami.

Radovednežu v kozarcu se je na kupčku pridružil še eden. Skozi steklo je z zanimanjem kukalo težko določljivo število pajčjih očesnih parov ter opazovalo pretreseno dekle in nekoga, ki jo je z roko skušal prestreči in poskrbel, da se je pajkcema opazovalni kot močno razširil.

Kljub hitremu sunku se pajka nista zmedla. Obstala sta na mestu, trdno prepričana, da strmita v holovizor s specialnimi učinki, ki pa je bliskovito izgubil sliko, ko se je kozarec znašel na cilju, ki ga je določil DenTer.

TaNida, v sprostitvenem času nadebudna igralka, si je hitro opomogla.

»DenTer!« je kričala. »Ti si popolnoma nor! To je žival! Čisto prava, živa ŽIVAL!!!«

__________
  1. Žal (?) takšnih situacij sploh ni več in kodiranje služi le za lažje spremljanje premikajočih se organizmov []
  2. Darwinove nagrade – to je vsakoletno tekmovanje za ljudi, ki so že z neumnim načinom lastne smrti dokazali, da se z njo evolucija obrnila pravo smer. Seveda Darwinov nagrajenec ne sme imeti otrok. http://www.darwinawards.com/  []
  3. “Flectere si nequeo superos, Acheronta movebo.” Če ne morem omečiti višjih bogov, bom premaknil podzemlje. Po domače, če ne miš na goro, pa gora na miš []
  • Share/Bookmark

2 odgovorov v “3. Živali”

  1. Luka pravi:

    Ha ma kake ej.

  2. nasvidenje nasvidenje pravi:

    O, Luka,
    imaš častno mesto prvega komentatorja na tem blogu! Si ga drznem razumeti kot ja- hvala, hvala :)

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !