Nasvidenje, VeliČastni svet

(ne) znanstvena fantastika

2. Najprej je bila misel

Objavil nasvidenje, dne 21.07.2008

Medtem, ko se je TaNida podala veselejši polovici dneva naproti, so tla votline nemudoma postala prazna in čista, če izvzamemo nejasne zametke sprostitvenega projekta. DenTer je ponovno privlekel na svetlo staromodne steklene kozarce, ki spominjajo na vložene povrtnine, jih opazoval in se med natančnim raztegovanjem nitk valjal po tleh v neprestani skrbi, da se drobcena vlakna ne bi zapletla me seboj.

Pri sprostitvenih dejavnostih se ne priporoča uporaba orodja ali pripomočkov iz proizvodnje, temveč zgolj takih, ki jih naredi sproščevalec sam. Izdelava orodja zna biti zamudnejša od sprostitve, zato se sproščevalci praviloma izogibajo takšnih postopkov v velikem radiju1 .

DenTer je natančno vedel, kaj hoče in še bolj natančno, da mu bo uspelo.

Niti sanjalo pa se mu ni, kako.

Potrpežljivo je razpletal niti iz nemogoče drobnih klopk in jih razporejal v mrežo, počasi in previdno. Uporabljal je sedem klopk, ki so se sicer razlikovale po odtenkih, vendar so bile od prve do zadnje medlo sive. Kljub trudu, da bi dokazal tudi umetniški talent, je kazalo, da bo s tega zornega kota DenTrov poskus spet in ponovno neslavno propadel.

Oči so ga pošteno ščemele, kruljenje v njegovem želodcu pa je že preglasilo milo ščebetanje virtualnih vrabčkov. Ni čutil prvega, niti slišal drugega, tako je bil prevzet od načrta, ki je iz meglene gmote postopoma dobival prepoznavno obliko.

Delo ga je posrkalo vase kakor črna luknja okoliške planete.

Premleval je, katera poznana tehnika bi bila najbolj primerna- dovolj hitra in po liniji čim manjšega naprezanja.

Vsesplošno priljubljena ideja o makrameju je žalostno pogorela, preden se je uspela samovšečno razbohotiti v kaj resnejšega. Čudoviti makrame vozli ob tako tankem materialu sploh ne bi bili opazni. Pretirano bi bilo pričakovati, da bi redki občudovalci njegovega sprostitvena objekta tekali naokoli z močno povečevalno lečo, kakršno uporablja pri delu, pa še izjemno zamudno bi bilo vozlati komaj vidne niti. Kljub previdnosti bi lahko končale v nerešljivih zankah.

Misel o makrame tehniki je odletela hitro kakor listje modrega javorja v nenadnem magnetnem valu.

Kaj mu torej ostane? Pletenje in kvačkanje vsekakor ne. Tako nemoških opravil si ni mogel privoščiti tudi ob najbolj smrtonosnem ustvarjalnem napadu. Tkanje. Slišati je preprosto. Odločiti se mora med nekaj sto vzorci, narediti čolniček in preproste statve, potem pa se prepustiti dolgotrajnemu in natančnemu sproščanju.

DenTer nameraval v preprogo vplesti tudi dodatek, ki je presegal umetniški poskus in je imel popolnoma uporabni namen.

Tečno je, da dodatek ni v popolnem skladu s Pravilnikom, a je za DenTra neprecenljiv. Tečno je tudi to, da ni le eden, ampak jih je na sto tisoče, če hoče, da bo preproga res uporabna.

Življenje zna tudi v najbolj optimalnih pogojih vsebovati nekaj tečnobe, je obupano ugotovil.

Iz zaprašene police svojega izurjenega spomina je DenTer privlekel na plan še en, že davno pozabljen način ročnega dela, s katerim bo najlažje udejanjil to, kar si je zamislil. Ni se spomnil imena, za katerega je vedel, da je prav tako zapleteno kakor postopek sam. O njem je bral v zgodovinskih knjigah, ki so opisovale eksotična opravila izumrlih ras iz pravljično oddaljenih krajev in pozabljenih časov.

Potrebno orodje je bilo nadvse primitivno in izdelava mu ne bi požrla veliko časa. Poleg trdnosti izdelka bi mu morda na novo uporabljena tehnika prinesla celo nekaj prepotrebnih točk pri prijavi oblastem in z njimi bi si kupil zaželen mir pri nadaljnjem ustvarjanju.

Vredno je poskusiti. Vredno je poskusiti še tako nepomembno malenkost, ki bi zmanjšala dolgočasje, v katerega je prisiljen do konca življenja.

Verjel je, da je obsodba na veličastno življenje najhujše, kar se mu lahko zgodi. Kot se je to prevečkrat pripetilo njegovim svojeglavim prednikom, je bilo neizogibno, da se vsaj enkrat tudi njemu.

DenTer se je debelo zmotil.

Obujeno izročilo

Za podrobno osvežitev spomina o starodavnem ročnem delu je moral DenTer zapustiti idiličen kotiček in se vrniti v svojo bivalno celico. Ker je po dedni otežitvi izumitelj2 , tem pa veličastnost ni najbolj naklonjena (kakor sploh nikomur z lastnostnimi hibami), je premik od njega zahteval kar nekaj dobre volje.

Kar se mora, se mora.

Površno je uredil svojo sprostitvenico in se odpravil proti domačemu naselju. Nedaleč stran, v prijetni senci dvodebelnega žmigavca, ga je čakal dolgočasno siv kubi, ki je še en dokaz, kako malo je DenTru mar za vizualne užitke. Zajahal ga je in ob spremljavi kosovega petja sta tiho odskakljala.

Kubi je eno izmed najnaprednejših prevoznih sredstev, ki poleg prenosa lastnika opravlja še nekaj splošno koristnih nalog. Povezan je z generalno čistilno napravo, ki obnavlja iztrošeno atmosfero pod umetnim plinskim plaščem. Okolju dodaja vlago ali jo sesa, po potrebi pa reciklira odpadke in vsaja mladike aktualnih sintetičnih rastlinskih vrst. Biološke so se umaknile z VeliČastnega sveta skupaj s čebelami in ostalimi nebodijihtreba žuželkami.

Premikanje je v današnjem svetu priporočljivo le horizontalno, vendar v treh nivojih. Najprimernejši je osnovni, ki poteka po zemeljskem površju in po katerem je v nizkih, dolgih in presenetljivo mehkih skokcih napredoval DenTer skupaj s kubijem.

Slednjega je težje opisati kakor lastnika. Še najbolj spominja na predpotopno žogo medicinko s kolesarsko balanco, značilno za izboljšane terenske modele.

Ni bil pri volji za daljšo pot skozi čudovite sprehajalne parke in uživanje sončnega dne. Ubral je bližnjico preko centralnega križišča s parkiščem3 .

Kljub razsežnosti prometni predel pred mestnim središčem ni hrupna in umazana postaja, po kateri v vse smeri hiti množica odtujenih ljudi. Velika gladka ploščad je vešče porisana s simuliranim neurejenim travnikom, ozaljšanim z raznobarvnimi cvetlicami, po katerem namesto pridnih čebel brenčijo barviti kubiji. Zvoki so mili in prijetni, podobni žgolenju ptic pevk. Prahu in izpuhov ni niti za vzorec, sodobni transportni pripomočki so okolju prijazni, kot je prijazno vse, kar je v skladu z logiko VeliČastnega sveta, ki je zapečatena z natančnimi in neomajnimi pravili.

Kmalu sta prižgolela na domače predvratje samskega stolpca.

V bivalnem naselju je umetne narave manj. Brezštevilne samske celice se vrstijo v visokih kvadrastih stolpih, odetih v odtenke rdeče in roza barve z dodatki cvetličnih vzorcev, kar z velike razdalje opozarja, da imamo opraviti z veliko koncentracijo testosterona. Vsak stolpič ima eno prazno pastelno roza steno, ki z zunanje strani služi za dostop do posamezne vrstice. Njeno monotonost razbijajo švigajoči kubiji vseh mogočih barv, kar so arhitektologi pravilno predvideli že v skicah prve roke.

DenTer je pogledal v višave, kjer se je med bordo in krvavo rdečo vijugo sramežljivo skrivala njegova celica. Kubi je še enkrat nežno zapredel, ko ga je DenTer pripel na dvižno vrv, potem pa se je pogreznil v kratko pavzo.

Na dolgi navpični poti do doma je DenTra začel pošteno boleti vrat. Za to neprijetnost bi bilo krivično obsojati močan veter, ki se je podil ob visokem rožnatem zidu, še bolj pa DenTrovo fizkulturno udejstvovanje. Razlog je bil veliko bolj banalen. DenTer je nenehno prijazno prikimaval sostanovalcem, ki so drseli gor in dol po sosednjih stezah in mu brez izjeme podarjali in vračali nasmeške. VeliČastni svet je dežela prijaznih ljudi, natančno določena z Pravilnikom.

Povzpel se je do domače celice in prislonil je vozilo ob magnet. Pred njim se je iztegnil opletajoč jezik vodoravnih stopnic, ki se je prislinil na majhno verando in se po DenTrovem sestopu samoinciativno pospravil nazaj.

Ključavnic že dolgo ni in zaklepanje lastnine, tudi daljinsko, je poniknilo skupaj s kleptomani in tatovi, katerim so k izumrtju pomagali v laboratorijih z radioaktivnim obstreljevanjem tatinskih in kleptomanskih genov.

Ni nesrečnih ljubezni, nasilnih staršev, spolnih odklonov in ne bolnikov. Kljub morebitnim pomislekom ti niso končali na grmadah ali v rezervatih, temveč so bile vse psihofizične anomalije zatrte najkasneje v kali, torej v zarodnih celicah.

Današnje življenje je precej podobno zgodovinski viziji nekega možaka4 iz svetlobna leta oddaljenih krajev. Njegova omejena domišljija pa ni segla tako daleč, da bi predvidel, da bo nekoč za tako velikodušno plačilo delo nepotrebno.

Obvezna komunikacija v osnovnem bivalnem okolju se vrti okoli prikimavanja in vljudnic, kakor Kako ste kaj danes?, Kako nežno žgoli vaš novi kubi! in Rumenica na verandi se vam je čudovito razrasla. Idealno vreme žal ni hvaležna tema za vljudnostne pogovore.

DenTer je bil doma, čeprav za svoj pravi dom šteje le skromno in neudobno sprostitvenico. Celica mu služi kot vstopna viza, predprostor do domačega ognjišča. Z vsem potrebnim udobjem pripada vsakemu bivalcu, ko ta dopolni Samostojni dan, sprostitvenice pa velik del bivalcev ne zanimajo, nasprotno, celo odbijajo jih. Ni težko razumeti, da se jim ne ljubi preživljati lepih dni kakor jih je Robinson, ko pa imajo v svojem domu ali bližini vse, kar potrebujejo in še veliko več.

Razlezel se je po počivalniku in se zastrmel v strop svoje sive samske celice.

Notranjost le te je prepuščena svobodni volji uporabnika. Svoboda je pojem, ki je v VeliČastnem svetu natančno določen:

Svoboda je vsako dejanje telesa in duha, ki je neodvisno od impulzov kontrolnega čipa, zakonov ter pravil in je pravica posameznika do nedotakljivosti. Stranski učinek je občutek ugodja, ki je sicer prijeten, je pa varljiv in zaradi tega lahko svoboda individuuma hitro poseže v svobodo Ustave s Pravilnikom združbe Matice, katere skupno dobro ima absolutno prednost pred relativno nepomembno svobodo posameznika. V izogib kršenju pravil in procesiranju neprimernih dejanj, ki so lahko posledica nekontroliranega širjenja svobodne volje, se jo priporoča koristiti le v minimalnih količinah in na omejenih področjih. Predlogi Matice na tem področju so: neomejena svoboda pri izbiri hobija, naštetih na uradnem seznamu; do izbire frizure in barve las, neomejena svoboda pri izbiri termina za prehranjevanje v okviru predpisanih ur med dvajseto in dvaindvajseto dopoldan ter med sedemdeseto in dvainsedemdeseto v popoldanskem času.

Svoboščine na drugih področjih so smiselno opisane v vsakem poglavju posebej.

Prižgal je holovizor in si iz ponujenega privoščil nekaj zgodovine ročnih del, začinjenih z eksotiko težko predstavljive oddaljenosti, še prej pa porcijo ocvrtih zelenih paradižnikov.

Verjetno je DenTer eden redkih, če že ne najredkejši, morda celo edini bivalec VeliČastnega sveta, ki ima svoj holovizor nalepljen na stropu. Kljub temu, oziroma ravno zategadelj, nikakor ne more razumeti, da ljudje ob večurnem gledanju raje sedijo, si krivijo hrbtenico, po nepotrebnem blokirajo krvni obtok in drobijo piškote mimo samočistilnega počivalnika. Še veliko drugega ne razume, je pa to eno izmed bolj bolečih nerazumevanj, s katerimi pogosto trči na pregledni ravnini, kjer ni hitrostne omejitve.

Po večkratnem prigovarjanju je vsiljivemu počivalniku le dovolil, da mu je zelo na kratko zmasiral boleči vrat. DenTer je hotel zbrati misli v ustvarjalni nered. To je najlažje storil brez priliznjenega čebljanja in ritmičnih gibov. Napel je oči, ušesa, še prej pa pregrinjalo, ki se mu je od silne maserjeve vneme zagozdilo med vretenca.

Umirjen, v tišini, brez nepotrebne svetlobne nesnage in s hrbtenico v najboljši legi, se je z vsakim vlaknom posebej posvetil zgodovinskemu spektaklu v dveh delih z nenavadnim naslovom:

»Klekljanje po idrijsko«.

__________
  1. Univerzalna veličastna mera dolžine in ploščine, površina kroga s premerom 30m []
  2. Osnovna izumiteljska formula : lenoba + neutrudno iskanje bližnjic = izum []
  3. Izpeljanka iz parka []
  4. “Od vsakega toliko, kolikor zmore in vsakemu toliko, kolikor potrebuje.”Če ste pomislili na Karla, mislite enako kot avt.. []
  • Share/Bookmark

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !