Nasvidenje, VeliČastni svet

Življenje se v vesolju širi po principu Kar je zgoraj to je spodaj, kar je zunaj, to je znotraj. Oguljeni binarni sistem je nesporni skupni imenovalec naprednih, primitivnih in tistih vmes. Ko bivalstvo doseže stopnjo, na kateri je sposobno ustvariti novo življenje, ga slej ko prej izpusti na prosto. Ko tudi na prostem zmanjka prostora, ga zasadijo na okoliške lune, prilagojenega na tamkajšnje razmere. Potem so na vrsti sateliti in novi sončni sistemi in okužba z življenjem se neprestano širi.

Se pa dogaja marsikaj. Poleg spopadov, ki uničujejo rase in planete, se slednji lahko sami otresejo gomazečega tovora. Ozdravijo se s potresi, ujmami, vulkani, ali pa jim pomagajo črni diski¹ , potujoči otroci črnih lukenj, ki krožijo po vesolju in tu in tam povzročijo generalne čistke. Življenje, ki je bilo zasajeno dovolj daleč od leteče metle se nadaljuje, bližnji planet pa čaka, da se vse začne od začetka. Nekje v bližini je gotovo civilizacija, ki ji bo enkrat zmanjkalo prostora.

Življenje samo izvira iz štirih osnovnih in nepogrešljivih elementov: zraka, ognja (energije), vode in zemlje. Tisti, ki prevladuje, je osnovni gradnik ljudskega organizma, ostali trije pa so prisotni v različnih razmerjih.

Trenutno je v modi voda, ki sestavlja tri četrtine vseh znanih živih organizmov, ki jim pravimo človečki, ali pa se imajo zanje na lastno pobudo. Do danes nismo našli zapisov kdo je naš kreator² .

Enkrat nam bo gotovo uspelo.

Razdelitev na dobro in slabo pa je skozi razvoj znanosti in vedenja o človeštvu, njegovem nastanku in vlogi, ki jo ima v odnosu z drugimi človeštvi, dobila povsem novo konotacijo in ni več uporabna v tehničnem smislu, še manj pa v družbenem in ostalih vidikih življenja.

Kar je za enega lahko dobro, je za drugega slabo in zaradi takšnih definicij je kar naprej prihajalo do nesporazumov, potem pa do sporazumov, ki jih nihče ni upošteval. Preberi prostanek članka »

1. Ena izmed zanimivih teorij, kaj vse se nam lahko zgodi leta 2012, je naklonjena temnemu obroču, disku, ki naj bi zviznil skozi naš sončni sistem, nas malce zamajal, prerukal in prestavil zemeljske magnetne pole. Za vse tudi ne morejo biti krivi zeleni marsovčki, s tem se avt. strinja. [↩]
2. Mrgoli pa izročil in zgodovinskih dokazov o prvem paru iz gline. Njun stvarnik, ki je bil taisto iz prahu, (naredil ju je po svoji podobi) je še nekajkrat obiskal svoj peskovnik, zadnji krog štetja pa ga ni bilo več naokoli. Le kdo ne bi zameril, če mu laboratorijske miške edinca pribijejo na križ? [↩]

Skušal je zmanjšati težo najdbe, ki je okupirala zaskrbljeno TaNido in je bila, med brati, težja od tega, kar si je bil pripravljen naložiti na pleča.

»Kako lahko človek na pragu najlepših let kar umre,« je stokala uglašeno s kubijevimi lahnimi skokci. »Moralo se je zgoditi nekaj nepredvidljivega. Nekaj nenavadnega in čudnega in …«

»Neveličastnega,« ji je priskočil na pomoč DenTer.

»Kako smo omejeni v definicijah,« je zavzdihnila.

»Le praktičen sem,« se je uprl DenTer, »zakaj bi zapletal, če z eno besedo lahko povem dovolj.«

»Zapletanje je tvoje drugo ime,« ga ni pozabila zbosti. »In prosim te lepo, da se mu tokrat izogneš. Dovolj je hudo, da je nekdo umrl.«

»Ne bova dajala prevelik poudarek umrljivosti. Telo je skupek delov, ki jih kakor mlado vranico ali puranjo zarebrnico sproduciramo na recept v najbližji lekarni. Duša pa je neuničljiva in le ta šteje.«

»Kaj res? In kaj bi ti zdajle počel z dušo, če bi tu ležala po delih?«

Odgovor, ki se mu je ponujal, mu ni bil všeč. Tudi TaNidi ne bi bil, zato je le skomignil z rameni.

Potovala sta skozi sprehajalne parke in kmalu prispela v dekliško naselje.

To se bohoti v celotni zeleno modri paleti. Krasi ga veliko prijetnih detajlov, od snežnih valov z glos učinkom, do geometrijskih razdelav stiliziranih osnovnih značajskih tipov in risb prazgodovinskih podvodnih živali.

TaNida je izbranka privilegija¹ , zato so sta se podala prav do vrha samskega bloka, kjer se njene celice drži terasa brez strehe, polna okrasnega zelenja. K sreči na dvižnih vrveh ni bilo veliko bivalcev in odvečno kimanje jima je bilo prihranjeno. Preberi prostanek članka »

1. Privilegij je zastarela beseda, ki jo omenjamo zaradi boljšega razumevanja. Danes bi temu rekli naključje. [↩]

Kot vsako veselje, ki nam je dano, je tudi DenTrovo trajalo kratek čas. Celo manj. Preden si je pravilno namestil lečo, je pomirjujoče godrnjanje vetra, pomešano s pesmijo parkurskega slavčka, preglasil krik. Krik one, ki ji po tednu dni na natezalnici vrisujejo tatu z razbeljenim železom.

»DenTer!!!«

Omenjeni je brez pregleda nad položajem natanko vedel, da to ni igra, čeprav je bila TaNida sposobna zelo močnih dramskih vložkov.

To je resno, je pomislil. Iz izkušenj je vedel, da resne situacije za sabo privlečejo še resnejše probleme. V enem skoku je bil na drugi strani. Da jih prehiti, če se le da.

Hvala Matici, TaNida je živa in še vedno v enem kosu!

S hrbtom je bila zalepljena za deblo slabokrvnega evkaliptusa strmeč nekam stran in ni kazalo, da se želi ločiti od trdne hrbtne opore. Približal se ji je in jo skušal pomiriti. Lepa deklica se je tresla kakor pljunek v teleporterju.

Prišel je čas, da DenTer zdrami nežno plat svojega napornega značaja.

»Ti je slabo?« Pogladil jo je po prestrašenih licih.

»Tam,« je zajecljala.

DenTer se je previdno ozrl naokoli. Najprej je opazil, da ni kaj opaziti in v prvem mahu si je oddahnil.

»Nič ne vidim,« je rekel pomirjajoče.

»Človek,« je dahnila.

»Kje?«

»Tam, v krošnji pritlikavega bananovca.« S trepetljavim prstom je pokazala proti nekoliko oddaljenem grmičevju.

DenTer je pogumno stopil tja, saj je v kotičku pameti vedel, da človek, ki je tako majhen, da ga zakrije krošnja pritlikavega bananovca, pri najboljši volji ne more biti inšpektor. Drugo najbolj grozečo nevarnost je nemudoma izločil. Preberi prostanek članka »

  TaNida je imela prav. V kozarcih so se pretegovali čisto pravi, živi pajki.

Čeprav so jih v preteklosti imeli le redki za najljubše domače živali, pa vseeno niso tako nenavadni, da bi si zaslužili reprizo tragičnega odlomka srednjeveške tragedije. Globoko v 21. stoletju je njeno bojazen lažje razumeti. V teh časih izven posebej določenega prostora ni prav nobenih živali. VeliČastni svet jih je omejil na živalsko gmajno, kjer si jih je moč nemoteno ogledovati. Seveda je treba vsake toliko ponovno prijaviti vstopnino.

Svet je popoln tudi zato, ker ni nekontrolirane flore in favne, za kateri vemo, da se zelo neradi držita predvidenega načrta in s svojeglavimi prilagoditvami ubereta najbolj čudaške poti. VeliČastni svet pa je veličasten ravno zaradi odličnega načrta, ki se tudi dosledno izvaja. Bitja v živalskih in rastlinskih gmajnah so prav tako čipirana in spremljana kot ljudje¹ .

Ne bomo ugotavljali, kako se je DenTer prikopal do nedovoljenih primerkov. So se pa v kontroli živalske gmajne kar nekaj časa čudili nizki rodnosti pajkovk in za katero je generalterminal ponujal jako neverjetne razlage, kot je bila tista o krateni pravici osemenjevalcev do temeljite spovedi.

TaNida si je malce opomogla.

»DenTer!!! Spet kršiš pravila! Videla sem jih! Majhne, grde pajke, skrite v čudnem kozarcu z zemljo in lubjem, po katerem zelo verjetno vrtajo ostudne žuželke, ki si jih moral prav tako ukrasti?

Se sploh zavedaš, kaj se lahko zgodi? Kaj če pobegnejo, se namnožijo?«

DenTer je bil previdno tiho.

»Zanemariva splošno katastrofo in se osredotočiva na najino. Moram v podrobnosti?« Preberi prostanek članka »

1. Veličastna visoka znanost si je edina, da ko bodo v kontroliranih gmajnah tudi ljudje, kar se bo predvidoma zgodilo še v tem devetdesetletju, bo VeliČastni svet popolnoma upravičil svoj naziv. [↩]

  V popolni bojni opremi, ki je vsebovala brezštevilne informacije o klekeljnih, kvačkah, starih babnicah iz nekega hribovja, pa tudi predpisano orodje za izdelavo orodja, se je DenTer ponovno odpravil v svoj rajski kotiček.

Tretji krog štetja je prinesel revolucionarne spremembe in lahko trdimo, da so dotakratne revolucije pravzaprav potekale zlagoma in v pretežno mirnem ozračju.

Ne bomo se zadrževali pri apokaliptičnih vojnah, v katerih so se lomila kopja izvirnega jedrskega, elektronskega, biokemičnega, vakuumskega in hiperemotivnega orožja, ki je uspešno zdesetkalo prenaseljeno prebivalstvo ter pripravilo žameten teren za nov začetek. Vojne so bile besneče, krvave, peklensko vroče, potem ledene in kar je najpomembnejše, končale so se.

Na novo porajajoče se človeštvo se je v pomanjkanju želje, da bi se kaj takega ponovilo, složno združilo v Matico ter poskrbelo, da je postalo življenje ljudem in naravi (pravzaprav tistemu, kar jo je nadomestilo) bližje, predvsem pa urejeno in predvidljivo. Na enem izmed plodnih gnojišč novega časa je nastal VeliČastni svet.

Umazane podrobnosti, ki bi lahko zameglile izostren pogled na čudovito sliko, le omenimo. Ljudje imajo pod kožo injiciran mikročip, obdan z lupino z karotena. Ta označuje sleherno meseno bitje s samo njemu lastno kodo. To je seveda nadvse praktično, ko potrebujemo podatke o nezavestnem ranjencu¹ .

Koda je samozaščitno sprogramirana. Če se iz kakršnega koli razloga razgradi, svojega nosilca humano zastrupi z dvokomponentnim sadnim izvlečkom, ki se skriva v ovojnici čipa.

Za DenTra in še nekaj izjem je to malce neprijetno. Nekatere človeške lastnosti je kljub gostemu selektivnemu situ in vsakoletni podelitvi Darwinove nagrade²  zelo težko odpraviti in mednje gotovo spadata večno nezadovoljstvo in neumorno hrepenenje po tistem, česar ni. Preberi prostanek članka »

1. Žal (?) takšnih situacij sploh ni več in kodiranje služi le za lažje spremljanje premikajočih se organizmov [↩]
2. Darwinove nagrade - to je vsakoletno tekmovanje za ljudi, ki so že z neumnim načinom lastne smrti dokazali, da se z njo evolucija obrnila pravo smer. Seveda Darwinov nagrajenec ne sme imeti otrok. http://www.darwinawards.com/  [↩]

Medtem, ko se je TaNida podala veselejši polovici dneva naproti, so tla votline nemudoma postala prazna in čista, če izvzamemo nejasne zametke sprostitvenega projekta. DenTer je ponovno privlekel na svetlo staromodne steklene kozarce, ki spominjajo na vložene povrtnine, jih opazoval in se med natančnim raztegovanjem nitk valjal po tleh v neprestani skrbi, da se drobcena vlakna ne bi zapletla me seboj.

Pri sprostitvenih dejavnostih se ne priporoča uporaba orodja ali pripomočkov iz proizvodnje, temveč zgolj takih, ki jih naredi sproščevalec sam. Izdelava orodja zna biti zamudnejša od sprostitve, zato se sproščevalci praviloma izogibajo takšnih postopkov v velikem radiju¹ .

DenTer je natančno vedel, kaj hoče in še bolj natančno, da mu bo uspelo.

Niti sanjalo pa se mu ni, kako.

Potrpežljivo je razpletal niti iz nemogoče drobnih klopk in jih razporejal v mrežo, počasi in previdno. Uporabljal je sedem klopk, ki so se sicer razlikovale po odtenkih, vendar so bile od prve do zadnje medlo sive. Kljub trudu, da bi dokazal tudi umetniški talent, je kazalo, da bo s tega zornega kota DenTrov poskus spet in ponovno neslavno propadel.

Oči so ga pošteno ščemele, kruljenje v njegovem želodcu pa je že preglasilo milo ščebetanje virtualnih vrabčkov. Ni čutil prvega, niti slišal drugega, tako je bil prevzet od načrta, ki je iz meglene gmote postopoma dobival prepoznavno obliko.

Delo ga je posrkalo vase kakor črna luknja okoliške planete. Preberi prostanek članka »

1. Univerzalna veličastna mera dolžine in ploščine, površina kroga s premerom 30m [↩]

Opozorilo!

Natančno preberi navodilo . Pred branjem se ne posvetuj z nikomer.

Učinek je odvisen od dolgotrajne in redne uporabe SSKJ -a in je lahko od osebe do osebe različen.

DenTer

Si lahko zamislite prečudovit kraj, ki bi ga dobili s križanjem Karibskega otočja, Dubaja in Soške doline?

V takšni razglednici s sanjskega dopusta, ob ptičjem žlobudranju umitega jutra in osvežilnemu pišu stokajočega hotelskega ventilatorja, je razmišljal DenTer.

V daljavi se je šopiril mavrični zaliv, ki se je zajedal v presejane peščine. Kristalni kamenčki so sijali kot najkvalitetnejši nagrobni pesek, namesto mačeh pa so ga krasili otoki bujnih palm. Na razdalji, kjer bi posumili, da je pokrajina dolgočasna od raznovrstne lepote, se je zvijalo gričevje z zanimivimi skalnimi previsi in z drevjem vseh odtenkov. Celo modri javor se je našel vmes.

Pravzaprav niti ni pomembno kje, važno je kdaj. Bliža se leto 2041 tretjega kroga, to pa že kar spoštovanja vredna prihodnost.

Ko DenTer globoko razmišlja, je slep in gluh za vse okoli sebe, tudi za nežno ptičje petje, ki se razlega iz povsod prisotnih zvočnikov. Razmišlja pa je veliko, kar ni niti malo potrebno, še zaželeno ne, če zanemarimo možnost izrednih razmer. Življenje je tako lepo, mirno in urejeno, da vsako razmišljujoče dejanje ogroža utečeni ritem, ki so ga že predhodniki razmislili do potankosti.

DenTer pač noče iz svoje kože, ki, roko na srce, ni ravno najlepša in obsedeni esteti bi mu z veseljem očitali, da občasno škili. Njegova zunanjost v lepo urejenih razmerah deluje kot uporni tujek, ki iz nam neznanih razlogov ne izkoristi dobrobiti visoko razvite lepotne kirurgije. Dejstvo je, da trmasto štrli iz okoliške lepote. Čeprav stvari običajno niso takšne kot se zdijo, je DenTer natanko to, kar se zdi: uporni tujek. Preberi prostanek članka »